Najino potovanje, na katerega sva se podala Blaž Mavri in Miha Močnik se je rodilo precej spontano, z vzpodbudo starejšega kolega Blaža Makuca, ki je na to pot že odšel pred nama. Oba meniva, da se najboljše dogodivščine rodijo spontano in tudi tokrat ni bilo precej drugače. Prvotni datum odhoda je bil sicer planiran za prvomajske počitnice a ga je, kakor mnogo drugih stvari, povozil korona virus, tako da sva se odločila da šolske nahrbtnike takoj zamenjava za pohodniške in se odpravila že 25.6. in v tem času pridobila še sopotnico Tejo, ki sicer ni tabornica, vendar so ji takšne dogodivščine precej po godu.

Prvi dan nas je pot vodila po terenu, ki smo ga poznali, vendar po poteh, za katere še nismo vedeli. Prvič smo na poti k počitku legli v taborniški koči na Kovku,  in se po 40 prehojenih kilometrih prav lepo naspali. Naslednji dan smo se iz Kovka spustili do Ajdovščine in pot nadaljevali do Sežane, kjer smo prespali drugič. Med 32 kilometrov dolgo potjo smo se do sitega najedli češenj, ki sta nam jih prijazno odstopila dva starejša zakonca s katerimi bi z lahkoto govorili do večera, če se nam le ne bi mudilo naprej. Iz Sežane smo odšli  veseli in nasmejani, saj smo vedeli, da nas do velike luže loči le še en dan, četudi utrujenih nog ter žgočega sonca. Kmalu po prečkani meji z Italijo, ko smo se spuščali iz manjše vasice do Trta v daljavi ugledamo morje, ki nam za nekaj precej dolgih trenutkov ustavi čas in na ulije moči in motivacije ter nas napolni z izjemnimi občutki. Do cilja nas čaka le še ponovno prečkanje meje z Slovenijo in več kot zaslužen skok v morje.

Vsekakor se nam to zdi neprecenljiva izkušnja ter nihče od nas ne obžaluje niti minute, od kar smo izpred avtobusne postaje v Cerknem pošteno zagrizli v pot, pa vse do mahanja morju v slovo na poti nazaj domov. 

Kategorije: slider

0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!