Rajko je poznal eno in edino želvo tu okoli in živela je v Lamku, v bajti zraven lipe. Želva je imela zelo nenavadne sposobnosti: znala je imenovati vse zvezde na nebu, poznala je govorice vseh ptic, razumela pa je tudi, da jež bodic nima samo za obrambo, tako kot želvi njen oklep ne služi samo kot ščit, in tako kot kačji zobje niso samo polni strupa, tudi medvedji kremplji niso samo za praskanje. Rajko je želvi nekega dne šel pokazat zelo stare zapise iz dreves, da bi mu jih prebrala. Vso zgodovino namreč drevesa zapišejo v svoje letnice. Rajko je rekel: »Prosim preberi mi kaj piše, potem mi pa povej, če se tudi sama spomniš teh starodavnih dogodkov?« Želvi so se oči stisnile v dve tanki reži, razumela je namreč, da jo ima za staro. Od želve zato ni izvedel, kaj piše v zapisih. Ker pa je bila želva njegova cenjena prijateljica, se ji je moral opravičiti za ostre besede. Zato ji je prinesel prelepo belo vrtnico. Ona pa mu je rekla: »Hvala jež, kot ima vrtnica bodice, jih imaš ti, in kot ima vrtnica beli cvet, imaš ti čisto srce.

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!