Onkraj cerkljanske kotline, nad Škofjami, sta na zmaju letela Rajko in žaba. Zaradi lepe jutranje svetlobe in razgleda, je žaba dobila idejo za pesem: Na samem stojim, češarke delim. V veje poglej, in se nasmej. V vejah je čepela znanilka pomladi, in vsi trije so se nasmejali ko so jo zagledali. Videti je bilo, da Rajko in Zmaj zelo nestrpno nekaj pričakujeta. Žaba ju je vprašala: »Kaj se gresta?« Zmaj, ki je imel zelo rad zlato, pa ji je hitro odgovoril »Ko kukavico prvič zaslišiš in imaš v žepu kovanec, pomeni, da jih boš tisto leto imel še več, zdaj pa bodi tiho, kukavice so zelo plašne.« Splazili so se pod njeno drevo, in ona je še vedno čepela na veji, glasu od nje pa ni bilo. Kukavica jih je seveda že ves čas videla, in vedela je tudi, kaj od nje hoče tisti zmaj. Odločila se je da se bo z njim malo pošalila. Iz svojega gnezda je začela nositi pisane lonce in začela: »Tale je ekonom lonec specialne linije, porisan z mnogimi vzorci… tale je zelen približno kot smreka…«. Nazadnje je iz gnezda prinesla uro ki dela »kuku«, in s tem zmaja še bolj razbesnela. Rajku in žabi se je to zdelo precej smešno. Rajko je potem kukavici predstavil kaj počnejo taborniki in ji ponudil mesto v njihovem posebnem vodu, v zameno za to, da se samo enkrat že oglasi. Kukavica je bila navdušena nad pustolovščino in je veselo zakukala. Zmaju je odleglo.

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!