Tresk! Ob treskanju strel iz neba se je zbudil Cerkljanski jež, in najbolj znan med njimi, Rajko. Ježi se zbudijo ob prvem mraku, in Rajkota je čakalo veliko dela, saj je bila jesen pozna in mokra. Moral je torej pripraviti drva, da mu bo pozimi toplo.
Vse deževne noči je preklinjal ob delu, in spat je vselej hodil pozno. Ob zori se je zaprl v svojo hiško in čemerno opazoval kako mu dež moči drva. Podnevi, ko je spal, je sanjal hude sanje; njegovih suhih hrušk ni bilo več v shrambi in čutil je da njegove bodice postajajo mehke. Z njimi se ni več mogel braniti. Naslednji mrak, pa je zaslišal, kako se nekdo pred njegovimi vrati dere: »Postavi tistole sem! Tole tja! Dajmo, dajmo!«. Rajko je velikih oči opazoval, kako se je znašel v trdno zgrajenem tunelu, ki povezuje njegovo hiško s celimi kupi drv, ki jih je nasekal prejšnje noči. Drva so bila že skoraj popolnoma suha. Mravlje, ki so na tunel nosile še zadnje smrekove iglice niso zagledale prav nič utrujene, glavni mravljinec pa je Rajku rekel: » Za danes smo končali, jutri, ob zori pa ti pridemo vgradit še tekoči trak, da ti bodo drva pozimi kar sama letela v peč (kjer Miklavž peče piškote).«

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!