Blizu Kojce, na Rodnah, je še danes jama. Rajko se je moral napotiti proti njej, da bo pogledal, ali je naliv podrl vhod v prebivališče krtov ali ne. Krti in ježi so namreč veljali za prijatelje in so si med seboj pomagali. Šel je v jamo, neposredno pod vrhom Roden, do tja pa je prišel tako, da je z vrha šel po poti proti reki, pred prvim drevesom z markacijo je zavil na vzhod in po nekaj metrih se je znašel pred vhodom v jamo.

Takoj, ko je Rajko vstopil v jamo je zavohal neznanski smrad. V jami je bilo tokrat vse tiho, po navadi se je namreč ob taki uri slišalo škrebljanje žlic in krožnikov, ko so krti večerjali. Kljub smrtni tišini je Rajko potrkal na vrata. In nič. Vstopil je in videl; kar je bilo prej razkošno domovanje, je bilo zdaj prazno mesto duhov. Že od začetka je načrtoval, da bo v jami prespal čez noč, zato se je odpravil nabirat drva za ogenj, malo posušene trave za netivo, moral pa je poiskati tudi dva kremena, da bo ogenj lahko zanetil. Med nabiranjem drv je našel posebej veliko drvo. Z naporom ga je dvignil, drvo pa se je nenadoma izmuznilo iz njegovih tačk. V temi se je slišala sapa nečesa velikega. Zanimalo ga je, kaj bi lahko bilo, zato je kremena v svoji roki kresnil skupaj, in za trenutek se je pred njim pojavil obraz strašnega zmaja, ki je gledal naravnost vanj. To pojasnilo grozen vonj. S svojo opreznostjo je Rajko hitro in neslišno pobegnil za vrata krtjih prebivališč, zmaj pa je bruhnil ogenj v temo in slučajno zanetil tudi Rajkotov kup drv. Zmaj se je odločil da bo ogenj izkoristil in na njem skuhal zelo pekočo juho. Nato je zmaj potrkal na vrata in Rajkotu ponudil juho. Nadaljeval je: »Vem, da te bo zelo peklo, ne bo ti prijetno, a če juho spiješ, se mi boš oddolžil za motenje mojega miru«. Rajko je juho popil s težkim naporom. V njegovih ustih je gorelo. Ko je juho spil, je Rajkotu zmaj ponudil prijateljstvo, ki ga je Rajko tudi sprejel.

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!